Animatorji smo se v začetku marca, natančneje 10. 3. ob 17.43, odpravili na družabni vikend v Podkum. Dolgo časa je namreč preteklo od zadnjega vikenda, saj se jeseni nismo uspeli nabrati v zadostnem številu. Tokrat pa se je na vikend prijavilo kar 14 animatorjev, željnih družbe in novih dogodivščin. Vikend sva organizirala Leon Rozman in moja malenkost – dva izmed animatorjev, ki še nikoli nista bila na družabnem vikendu! Tako nobeden od naju ni imel ravno izkušnje in razjasnjene ideje, kaj bi si za tak dogodek (ostali animatorji) sploh želeli. Pa nič za to! V petek smo začeli z večerjo in nato je sledila mladinska molitev. Ubrano petje se je razlegalo po hiši še dolgo po končani molitvi, neizmerno smo bili namreč navdušeni nad akustiko prostora. Za nadaljevanje večera je bil predviden filmski večer, kjer pa smo se znašli v rahli zagati. Ko sva z Leonom razglabljala, kateri film bi lahko gledali in nisva dobila nobene res fantastične ideje, sva posegla po starih klasikih. Na prejšnjih vikendih so gledali prvi del Piratov s Karibov (tudi sicer najbolj predvajan film v animatorskih kinematografih, ker smo ga ob različnih priložnostih pogledali najmanj 15-krat!), zato sva si rekla: »Nadaljujmo s tradicijo!« Ko pa je bilo treba dobiti film, je prišlo do nesporazuma z animatorjem, ki nama je na ključek naložil filme. Pet minut pred začetkom filmskega večera sva našla vse druge filme razen Piratov s Karibov! Toda nič za to, uživali smo v vrhunski alternativi – Kako izuriti svojega zmaja. Ideja vikenda je bila tudi v tem, da se starejši in mlajši animatorji, med katerimi je precejšnja generacijska razlika, malce bolj spoznamo in podružimo. Zato smo v soboto po zajtrku začeli s »hitrimi zmenki«. Naredili smo dve vrsti – na eni klopi so sedeli mlajši, nasproti njih pa starejši in na vsakih pet minut so se mlajši prestavili za en sedež v levo. Tako so se vsi pogovarjali z vsemi. Toda to je bil šele začetek. Očitno nam je preprost pogovor in skupno preživljanje časa res manjkalo. Zato smo naredili zmenkarsko uro – s soanimatorjem si se dogovoril, ob kateri uri se dobita na pogovoru, in tako zapolnil čim več ur. Potem je Leon razglasil, koliko je ura, in za 20 minut si se dobil z osebo, ki je bila ob določeni uri napisana na tvoji uri. Čeprav je bilo v načrtu, da bi imeli samo 4 daljše zmenke, smo bili res za stvar in tako smo večino vikenda zmenkovali. Kadar nismo, smo pa ali jedli ali pa igrali nogomet. V soboto nas je župnik Grega pred kosilom najprej učil kickball (baseball, ki se igra z brcanjem nogometne žoge), vendar je žoga prevečkrat letela preko ograje dol po klancu, da je navdušenje nad igro na žalost prehitro zamrlo. Nadaljevali smo z dvema turnirjema v nogometu, predah smo naredili le za kosilo. Popoldne je namesto izleta na Kum sledila druga runda nogometa, ko so fantje prijazno poskrbeli za to, da smo dekleta dala vsaka po en gol. Zvečer pa nas je po maši čakala druga runda makaronov z »bolonjez« omako. Kuharici sta namreč predvidevali, da bomo precej bolj lačni in skuhali ogromno količino omake in makaronov, da je je še po kosilu ostalo – preveč. Za večerjo smo imeli nalogo, da zbašemo preostanek, kjer sta se najbolj izkazala Miha Marinko in Matej Krivec. Slednji je uporabil tehniko »lazanja« – na makarone si je naložil plast omake, na to še eno plast makaronov in plast omake ter še eno plast makaronov. S tem je izkazal neverjetno predanost skupini, da si ga lahko vzamemo za zgled. Slava mu! Po večerji naj bi sledila nestrpno pričakovana nočna igra, vendar naši želodci in prebavni sistem iz zgoraj navedenih razlogov niso bili v stanju, ki bi dopuščalo veliko motorično aktivnost. Namesto nočne dogodivščine smo se raje zavalili na jogije in si pogledali … Kako izuriti svojega zmaja 2! (Spoiler alert: enka je precej boljša.) Vikend smo zaključili poduhovljeno – po zajtrku (šmorn, načrtovan za sobotno večerjo) smo šli k maši in jo obogatili s petjem mladinskih pesmi. Po maši je bilo potrebno izkoristiti še zadnje ure skupnega časa, zato smo zavili na igrišče – na še eno rundo nogometa. Po kosilu, pospravljanju in zares prijetni siesti smo se poslovili od sončnega Podkuma. V Ljubljano smo se vrnili morda malce utrujeni, vendar poživljeni in še bolj povezani, pripravljeni na nove animatorske izzive.
Iva Bevc
