24. v mesecu je postal v naši župniji »mali praznik«. Vsak mesec na ta dan zvečer pripravlja molitev in sveto mašo upokojeni nadškof msgr. Stanislav Hočevar. Že od 17. ure naprej je g. nadškof na razpolago za spoved ali osebni pogovor. Ob 18.15 začnemo skupno molitev rožnega venca, ki ga vodi g. nadškof in sledi maša s kratkim nagovorom.
Namen molitve je prošnja Mariji Pomočnici kristjanov – Materi Cerkve za spravo in edinost tako v Cerkvi kakor tudi na celem svetu.
Ta mesec smo imeli še poseben namen in sicer molitev za mir v Ukrajini. S tem namenom je bila z nami tudi Marijina sestra iz Ukrajine Vasylenko z drugimi slovenskimi sestrami in grkokatoliški duhovnik, župnik župnije nadangela Mihaela v Ljubljani ter škofov vikar za Ukrajince v Sloveniji g. Ivan Skalivski. Skupaj smo molili za Ukrajinski narod, ki je posebej preizkušen v času vojne. Bogu smo hvaležni, da se to ne dogaja pri nas, a prav je, da smo solidarni z njimi in Boga prosimo, da bi jim naklonil mir in spravo ter sožitje in spoštovanje drug drugega.
In še ena posebnost tega večera je bila. Po maši je bil pogovor ob 1.700 letnici Nicejskega koncila (l. 325) s profesorjem dr. Miranom Sajovicem. G. nadškof ga je spraševali in g. Miran je odgovarjal kratko, jedrnato in poglobljeno. Najpomembnejša vzporednica med tistim časom in današnjim časom je naveličana, otopela družba, ki se moralno razkraja. Takrat je rimsko cesarstvo naveličano vsega, zanos širjenja ozemlja je že zdavnaj ponehal. Vsega imajo dovolj, ne potrebujejo ne Boga in ne drugih stvari. Nekaj časa se je naslajajo z pobijanjem kristjanov (igre v arenah), a tudi tega se naveličajo. Enostavno zgubili so cilj in smisel svojega dela in življenja, zato si izmišljajo neumnosti, da bi si naredili življenje bolj zanimivo, a človek se vega enkrat naveliča. Nekaj podobnega se dogaja tudi z našo utrujeno in naveličano Evropo. Normalno življenje se mnogim zdi nezanimivo in naveličano, zato si je potrebno nekaj izmisliti, da se zaposlimo in mogoče celo borimo za določene stvari (največkrat izkrivljeno).
Koncil je sklical sam cesar Konstantin, saj ko je dal svobodo krščanstvu, je ugotovil, da je krščanstvo sorazmerno neenotno in vsak »vleče« na svojo stran. Zato je želel, da se škofje dobijo skupaj in dorečejo določene stvari. Od takratnih 1.800 škofov, se jih je koncila udeležilo okoli 300. Dogovorili so se o marsikateri stvari, tudi kdaj naj skupaj praznujemo Veliko noč in kako se določa datum. Najvažnejši dogovor pa je Veroizpoved – tako imenovana Nicejsko-Carigrajska veroizpoved, ki jo še danes molimo pri nedeljskih in prazničnih mašah.
G. dr. Miran nam je za konce povedal, kako pomembno je za naše duhovno življenje, da se vedno znova trudimo za »samospoznanje« (Kdo sem v resnici?). Pri tem je potrebno upoštevati tri točke:
1. Bog je Stvarnik, jaz sem stvar!
2. Sem krščen, torej Božji otrok, deležen Božjega otroštva; Božja milost mi pomaga rasti v tem Božjem otroštvu.
3. V sebi nosim posledice izvirnega greha, zato se moram z Božjo pomočjo boriti proti vsemu slabemu v meni, to pa je mogoče le z askezo oziroma duhovnim bojem.
Tudi mi si to vzemimo k srcu in se vedno borimo proti vsemu slabemu v meni.
