Eno je potrebno (poletni oratorij)

Kodeljevo
02.07.2018

Eno je potrebno ali geslo letošnjega oratorija je škofovsko geslo velikega slovenskega duhovnika Friderika Ireneja Barage, ki je vse svoje življenje posvetil misijonarjenju med Indijanci v Severni Ameriki.

Na oratoriju smo pobliže spoznali Baragovo življenje, ki ga je goreče vodila želja po rešenju duš in se preko dramskih uprizoritev, iger, molitve in katehez skušali približati osrednjemu nauku, ki ga posreduje geslo in se tako učili slediti Baragovemu zgledu. Pri tem smo spoznavali, da smo tudi sami – prav vsak od nas – poklicani k istemu cilju kot osrednji junak letošnjega oratorija, k »reševanju duš«, k evangelizaciji. Z zakramentoma krsta in birme je prav vsak od nas poslan k misijonarjenju, k deljenju veselja evangelija. Morda nas Gospod ne kliče v Severno Ameriko, pa vendar si želi, da bi s svojim življenjem postali pričevalci v okolju in času, v katerem živimo, s pomočjo darov, ki nam jih želi podariti, če smo jih pripravljeni opaziti, sprejeti in nanje odgovoriti.

Za uvod želim osvetliti to idejo z vidika animatorskega poslanstva. V duhu letošnjega oratorijskega gesla se torej želim osredotočiti na vlogo animatorja–misijonarja, ki je s svojo navzočnostjo in sodelovanjem na oratoriju poklican k dejavnemu pričevanju.

Pomembno je, da se zavedamo, da naše delo animatorja-pričevalca ni omejeno na – tako interpretiran – »duhovni del oratorija«. Oziroma z drugimi besedami: duhovnost ni in ne bi smela biti omejena na čas, ko imamo priložnost neposredno oznanjati Boga otrokom – preko katehez, skupne molitve. V nasprotju, morali bi ozavestiti dejstvo, da se nam pričevanje ponuja v čisto vsakem trenutku, v vsakršnem stiku s sočlovekom. Svoboda, ki nam je bila zaupana, nam dopušča, da se Njegovi milosti odpremo, nanjo odgovorimo in tako dovršimo Očetovo voljo.

Da bi animatorji veselo spoznanje mogli posredovati med otroke, moramo najprej sami globoko verjeti, se veseliti veselega oznanila Ljubezni. Šele ko v moči tega izkustva gorimo, lahko vnamemo tudi druge. Šele ko zares gorimo, lahko posredujemo toplino čudovite Božje skrivnosti med udeležence, ki so v svoji otroškosti zelo dovzetni in odprti za vsakršno pričevanje. Pomembno je, da se na tej točki zavedamo odgovornosti dela animatorja, saj nam je ob stiku z otroki hkrati zaupana njihova odprtost in radovednost. Pomembno je, da teh lastnosti ne izkoristimo, temveč jim skušamo kolikor in kakor je v naši moči posredovati in jih napolniti z lepim. Kljub temu da otrok resnično ne zahteva ničesar velikega, je torej delo z njim prava umetnost in mora biti naše ravnanje vsekakor premišljeno.
To razmišljanje nas privede do dejstva, da je odnos otrok–animator obojestransko rodoviten. Svoj zagon, vero in navdušenje, ki ga potrebujemo za pričevanje pravzaprav črpamo iz njihovih radoživih in iskrenih pogledov, iz otroškega nasmeha in oči, ki nas učijo in opominjajo, kakšni moramo biti tudi sami po Očetovi zamisli. Gospod blagruje tiste, ki zmorejo biti kakor otroci. Otrok se ne sprašuje, temveč zaupa svojemu očetu, mami. Je iskren, pristen in se veseli, pri čemer ne potrebuje ničesar več razen občutka, da je ljubljen in dragocen. S tega stališča nas navzočnost otrok bogati, v nas vedno znova vzbuja čudenje, nas uči in spodbuja k obnavljanju svoje otroškosti, v moči zagotovila neomajne Ljubezni.

S to mislijo prehajam na drugi del članka, s katerim želim podreti vsakršen predsodek, ki se lahko porodi ob branju uvodnega dela. Predvsem vam, dragi starši, lahko z orisom oratorijskega dogajanja zagotovim, da se vaših otrok tudi tokrat ni (zgolj) mučilo s – paradoksalno – »duhamornimi« teološkimi vsebinami, temveč je bil letošnji oratorij prav tako razposajen in igriv kakor vsak oratorij doslej.

Čudovito je bilo preleviti se v Indijance, zapackati si obraz z barvami svojega plemena in povzročiti nepopisno zmešnjavo, z indijanskimi imeni, ki so povzročila tolikšen miselni napor, da naši skurjeni možgani na koncu niso več uspeli razlikovati Tihega veselega drevesa od Debele smrdeče nogavice ali Mavrične modre kobile.

Glavna atrakcija našega oratorija je bil zagotovo indijanski ples, ki je brez dvoma pritegnil pozornost ne le vseh mimoidočih, temveč je s svojo bučnostjo vznemiril celo Kodeljevo. Prepričanje, da poskakovanje in vzklikanje zapletenih indijanskih izrazov nikogar ni pustilo ravnodušno, potrjuje dejstvo, da se norim indijanskim ritmom ni zmogel upreti niti predsednikov sin, Luka Pahor.

Nevarno konkurenco letošnji himni Eno je potrebno, je povzročala pesem z naslovom Friderik Baraga. Zaskrbljenost, da je izpodrinila himno z mesta najbolj navdušeno prepevane in najbolj v globino uma prodirajoče pesmi, zagotovo ni brezpredmetna. Čeprav kitice včasih niso odpeli vsi navzoči in številni v resnici še vedno ne poznajo(/mo) večine njenega besedila, smo vztrajno nategovali svoje glasilke s prepevanjem (beri: dretjem) enostavnega refrena – glasnim vzklikanjem imena osrednjega oratorijskega junaka. Prepričana sem, da je k tolikšni privlačnosti te pesmi zagotovo v največji meri prispeval vložek z vzklikanjem indijanskih besed »Mekate Wikwanaie«, ki si ga je zaradi slabe razločnosti izgovorjave vsak oratorijanec lahko svojevrstno interpretiral.

Izvrstna animatorska igralska zasedba je kot vsako leto poskrbela za smeh in s preverjeno tehniko, katere skrivnost je, da posredovanje poučnih vsebin prefinjeno zakrinka z zbijanjem šal, pritegnila pozornost otrok in poskrbela za simpatičen oris indijanskih razmer, s katerimi se je soočil misijonar Baraga.

Tudi tokrat smo se vsak dan podrobneje seznanili z eno izmed vrednot, ki nam jih posreduje Baragovo življenje. Na katehezah smo se torej pogovarjali o sprejemanju odločitev, kulturi, krstu ter nenavezanosti in gorečnosti. Pri učenju in razpravljanju o tematiki smo črpali modrost iz svetopisemskih odlomkov, osrednji vir spoznanja pa so bile posamezne premišljeno odbrane vrstice, t.i. puščice dneva.
Med odmori smo letos uvedli omembe vredno novost, ekskluzivno za lačne trebuščke otrok (IN animatorjev). Tako smo se veselo krepčali z napolitankami, piškoti, sadjem in čokolado. Ne le, da smo v promet spravili kilograme jabolk, dokazali smo tudi, da je mogoče v tednu dni zmazati najmanj 15 riževih čokolad – in to vsak dan enako zavzeto, v časovnem razponu 2 minut, z nič manjšim tekom in veseljem.

Prepričana sem, da so otroci poleg kakšne strgane hlačnice, praske, dokončno izpraznjene sončne kreme in podobnih standardnih pridobitev domov prinesli tudi oratorijski vestnik, v katerem si lahko podrobneje preberete o naših oratorijskih dogodivščinah. Poleg tega pa je prav vsak otrok brez dvoma prišel domov bogatejši za kakšno prijateljstvo, kakšno spoznanje, kakšno pesem. Zadovoljni obrazi in molčeče iskreni objemi otrok so vsekakor poplačilo za naš trud in zagotovilo, da je bil tudi letošnji oratorij uspešen.

Tjaša Rozman