Župnikovo pismo župljanom v času epidemije

Kodeljevo
03.04.2020

Ko smo se na 2. postno nedeljo (8. marec) zadnjič zbrali pri nedeljski sveti maši nismo še nič slutili, da bo to naša zadnja skupna nedelja. Res je, da svetih maš v Italiji ni bilo več in da so cerkve tudi ob nedeljah samevale, vendar se je v tistem trenutku Italija zdela zelo daleč stran. Le nekaj dni za 2. postno nedeljo je prišla dokončna odpoved vseh druženj in vsega dogajanja, z njo pa tudi odpoved svetih maš, verouka in župnijskih srečanj. V četrtek, 12. marca, smo se zadnjič zbrali v cerkvi. Prisotni smo že vedeli, da je to zadnja sveta maša. Mislili smo, da bo ta ukrep kratkotrajen, za 14 dni morda 3 tedne. Vsekakor ne več kot do velike noči. Veliko noč pa bomo praznovali skupaj. Iz Vatikana so prišla navodila, ki so jih slovenski škofi prilagodili za nas. Sklenjeno je bilo, da bo letošnja velika noč potekala za zaprtimi vrati cerkva in brez prisotnosti vernikov. Za nas duhovnike je to velika preizkušnja. V desetih letih svojega duhovniškega poslanstva sem vsako leto vodil velikonočno vigilijo pred polno cerkvijo ljudi. Celo takrat, ko nisem bil župnik ali kaplan. Za nekatere vernike pa je zaprtje cerkva morda še večja preizkušnja kot za duhovnike. Tisti, ki pridejo v cerkev samo ob velikih praznikih, bodo letos ostali brez vsega. Na boljšem bodo redni obiskovalci nedeljske svete maše, ki spremljajo dogajanje v katoliških medijih in so seznanjeni z različnimi možnostmi, ki so jih škofi in duhovniki pripravili za čas epidemije. V teh dneh so aktualni predvsem programi na Radiu Ognjišče ali pa na TV Slovenija in TV Exodus: prenosi svetih maš, radijski misijon, nagovori, molitve in spodbude. Vse to nas v dnevih preizkušenj povezujejo med seboj. Seveda ni enako kot če bi se lahko srečali v cerkvi, si segli v roke in voščili blagoslovljene velikonočne praznike, vseeno pa nas odpoved svetih maš in zaprte cerkve ne morejo ustaviti v naši povezanosti preko molitve.

Rad bi se vam zahvalil za vse telefonske klice in sporočila v katerih ste mi izkazali svojo bližino, molitveno podporo in skrb. Prav tako se zahvaljujem vsem dobrotnikom, ki ste nas v času epidemije oskrbeli z mašnimi darovi in poskrbeli za to, da duhovniki nismo ostali čisto brez vseh prihodkov. Pa tudi kakšna dobrota za pod zob se je znašla vmes.

Čeprav bodo letos za veliko noč cerkve prazne, to ne pomeni, da Jezus ne bo vstal od mrtvih. Božje ljubezni do nas nič ne ustavi, tudi koronavirus ne. Jezus nam obljublja svojo bližino: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Matej 18,20).

Letošnjih velikonočnih praznikov ne bomo praznovali skupaj, v živo, zato pa imamo priložnost, da se še bolj povežemo s člani svoje družine. Mnogi ljudje so ostali doma, delajo od doma ali čakajo, da se pandemija konča in da se bodo lahko vrnili na delovna mesta. Družinski člani so praktično čez noč spremenili svoje navade in vsakdanje življenje. Tudi časa, ki ga preživijo drug z drugim je več. Poleg mnogih priložnosti, to v nekatere družine prinaša dodatne preizkušnje. Predvsem tam, kjer že pred razglasitvijo pandemije ni bilo lahko živeti skupaj. Poleg osebnih odnosov so na preizkušnji tudi družinske finance, saj so ljudje ostali doma z manjšimi prihodki ali pa povsem brez njih.

Verjetno se sprašujete kaj dela župnik v času, ko je cerkev zaprta in ni verouka. Res je, da so se moje redne obveznosti zmanjšale, vseeno pa to ne pomeni, da nimam kaj početi. Šele v februarju mi je uspelo priti na zeleno vejo glede obveznosti in dela, ki so se mi je dolgo časa nabirale. Pred razglasitvijo epidemije so mi bolj ali manj ostale samo še redne sprotne obveznosti. Trenutno sem sredi generalnega pospravljanja in čiščenja župnišča, ki se pogosto prekinja zaradi telefonskih pogovorov ali kakšnega pisarniškega dela. Seveda sem si v prvih dneh privoščil več prostega časa, vzel v roke kakšno knjigo in bil več na svežem zraku. Tudi sobratje v skupnosti imamo več časa za skupne molitve, tako da sem več časa namenil molitvi. Prej je vedno delo imelo prednost pred molitvijo, zdelo se je, da je mnogo stvari nujnih in neodložljivih, sedaj pa vidim(o), da lahko vse počaka in da je potrebno najti čas za molitev. Sveti Janez Bosko je zapisal zelo pomenljivo misel: »Veliko stori, kdor stori malo, a stori to, kar mora storiti. Ničesar ne stori, kdor naredi veliko, vendar ne stori tistega, kar bi moral storiti.« Če duhovnik odlaša molitev zaradi drugega dela, to ni dobro. V času, ko se nismo videli nisem pozabil na župljane; z nekaterimi sem se slišal po telefonu, z nekaterimi smo si napisali kakšno sporočilo, predvsem pa smo drug za drugega molili. Ko mašujem v prazni cerkvi, se pogostokrat vprašam, kdaj se bodo prazne klopi spet napolnile in kdaj bom lahko prižgal po cerkvi vse luči, ne  samo tistih, ki osvetljujejo oltar in ambon (prostor za branje Božje besede).

V poplavi e-pošte z najrazličnejšimi navodili, spodbudami in duhovno ponudbo, sem se komaj sproti prebijal skozi vse novice. Hvala vsem za spodbude in ideje, čeprav se vsega v danih razmerah ne da uresničiti, če želimo upoštevati skrb za zdravje in trud za preprečevanje širitve koronavirusa. Osebno se ne čutim nagovorjenega pri tem, da bi svojo sveto mašo v živo prenašal preko spleta, saj se mi zdi, da sveta maša v živo ali na spletu ni isto. Razumem, da župljani pogrešate svete maše, zato vas lahko samo usmerim na tiste možnosti, kjer se sveto mašo lahko spremlja preko radia, TV ali spleta. In pri tem upam, da se naše cerkve kmalu spet napolnijo. Nisem pozabil moliti za vas in se vas spominjati pri svetih mašah, ki se vsak dan darujejo v naši cerkvi. Iz vaših sporočil lahko čutim lakoto in žejo po duhovni hrani. Tega se iskreno veselim, ker sem prepričan, da bo naša cerkev po končani epidemiji bolj polna. Gotovo se bo med vami našlo več ljudi, ki boste k sveti maši prišli tudi med tednom, morda celo pol ure pred začetkom svete maše, ko se moli rožni venec in da boste ob četrtkih, ko je izpostavljeno Najsvetejše v večjem številu prihiteli in pokleknili pred našim Bogom in Odrešenikom. V času pred epidemijo je bilo v cerkvi opaziti še veliko prostih mest. Upam, da bodo epidemija, strah pred boleznijo in strogi ukrepi, ki so jih sprejeli tako cerkveni kot državni voditelji, pripomogli k temu, da se bomo začeli spraševati o tem kaj je v naših življenjih resnično pomembno in kaj je odveč. Sedaj imamo čas in priložnost za to, da se sprehodimo skozi svoja življenja in skozi način kako ga vsak od nas živi. Želim vam, da boste po končani epidemiji začeli živeti bolj počasi in umirjeno, bolj povezano z Bogom in da boste na življenje gledali skozi drugačne oči. Oči, ki jih je epidemija prečistila, jim odvzela vse filtre potrošništva, lahkomiselnosti, …, ki so nam pačili resnični in pravi pogled na Boga, na nas same, na ljudi okoli nas in na vrednote, ki nas v življenju usmerjajo. Če bomo čas epidemije doživeli kot priložnost za osebno rast, potem ta čas ne bo izgubljen in ne bo zaman.

Letošnja velika noč bo gotovo drugačna, a zato nič manj sveta. Tudi letos bo Jezus vstal od mrtvih in to je upanje, na katerem je postavljena naša vera. Dragi župljani in župljanke, želim vam blagoslovljene velikonočne praznike in veliko poguma, da se bomo skupaj, povezani v molitvi, soočili s preizkušnjo, ki nam je preprečila, da bi se srečali in praznovali skupaj.

župnik Grega