Veselimo se v Gospodu

Kodeljevo
16.12.2017

Tretja adventna nedelja se v bogoslužju imenuje tudi nedelja veselja (dominica gaudete), saj smo vedno bližje prazniku učlovečenja Božjega sina. In prav izpolnitev adventnega pričakovanja je razlog veselja. Tudi v besedilih današnje nedelje se pogosto pojavlja besedna zveza veselite se. V prvem berilu slišimo vzklik preroka Izaija: »Silno se veselim v Gospodu, moja duša se raduje v mojem Bogu.« Izaija se je čutil poklicanega, da ubogim oznanja blagovest, pri tem pa je to poslanstvo opravljal z veliko vnemo in veseljem, saj je Gospodov duh bil nad njim in ga spremljal.

Tudi psalm po berilu (tokrat je to Marijina hvalnica) govori o veselju, ko Marija pravi : »Moja duša se raduje v mojem Bogu.« K veselju pa nas poziva tudi Pavel v drugem berilu »Bratje, zmeraj se veselite. Neprenehoma molite. V vsem bodite hvaležni: zakaj to je v Kristusu Jezusu božja volja do vas« Poleg veselja, omenja še molitev in hvaležnost. Kako lepo celoto odražajo vse tri komponente Biti vesel kristjan, ki se s pomočjo molitve zaveda vseh prejetih darov in je zato lahko hvaležen. A ni to tisto, kar tudi najbolj iščemo v tem ali kar v vsakem adventu. Iščemo tisto pravo, notranje veselje, ki nas umiri. Do tega nas ne pripeljejo decembrske zabave, veseljačenja in številne stojnice. Do tega nas pripelje drugi Pavlov nasvet - neprenehoma molite. Z drugimi besedami povedano -  z molitvijo se umirite v Bogu, bodite stalno z njim povezani. Pa tu Pavel ne misli, da bi ves čas kar ponavljali kakšne molitvene obrazce, pač pa da bi skušali večkrat v dnevu, lahko čisto spontano, oživljati zavest, da je Bog vedno z nami, da nas spremlja in da lahko sleherni čas z njim tudi spregovorimo. Ja, če nam bo to uspelo, potem bomo z notranjo umirjenostjo lahko pričakali božične praznike.

V evangeljskem odlomku pa je z nami še vedno Janez Krstnik. Judje so k njemu poslali duhovnike in levite, da bi kot neke vrste ovaduhi, izvedeli, kdo je ta puščavski posebnež in kaj oznanja. Janez krstnik jih preseneti, ko pravi, da ni ne Kristus, ne Elija in tudi prerok ni. Njegova prava identiteta je, da je » Glas vpijočega v puščavi« Prišel je pričevat s spokornim življenjem in s skromnostjo, saj pravi v: »Jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen na sandali!«, ob tem pa trdi, da on samo pripravlja pot večjemu od sebe.

Tudi mi smo na vrsti, da pričujemo. Za številne današnje ljudi je Kristus neka zelo neznana in oddaljena osebnost, zato potrebuje pričevalcev, ljudi, ki bodo živeli po njegovem nauku. Samo po pričevalcih bo mogoče prepoznati Kristusov pravi obraz. Besede današnjega evangelija imajo prav: »Med vami stoji on, ki ga ne poznate«. Kristus še vedno potrebuje glasnike, ki ga bodo naredili razpoznavnega. Mu lahko pri tem pomagamo?

Miha Kosi