Na teh oratorijskih počitnicah smo sledili življenju sv. Ivane Orleanske. Ivana Orleanska je bila pogumna in zelo pobožna mlada Francozinja, ki je živela v prvi polovici 15. stoletja.
Božji klic je začutila že zelo zgodaj. Pri trinajstih je nekega dne zaslišala glas nadangela Mihaela, ki jo je opominjal k zglednemu in pobožnemu krščanskemu življenju. Bog jo je izbral za tisto, ki bo Francoze popeljala k zmagi nad Angleži v stoletni vojni. Njena pot je bila zelo težka še posebej, ker je sprva kot mlado dekle nihče ni resno jemal. Svojemu narodu je kljub vsemu prinesla zmago, a kmalu za tem so jo ujeli Angleži. Obsojena je bila krivoverstva in čarovništva, zato je leta 1431 umrla na grmadi med molitvijo za vse navzoče in tako tudi svojo smrt darovala Bogu. Papež Benedikt XV. jo je 16. maja 1920 kanoniziral in razglasil za sveto. Njen god je 30. maja.
Iz njenega zgleda smo se na oratorijskih počitnicah pogovarjali o petih vrednotah: preprostosti, veri, odločitvi, vztrajnosti in pogumu.
»Kdor se torej poniža kot ta otrok, bo največji v nebeškem kraljestvu.« Jezus nam je povedal, naj bomo ponižni kot otroci in nas bo povišal nebesih. Biti kot otrok. Ivana je bila taka. Bila je mlada kmečka deklica, ponižna in preprosta. Takšni bi morali biti tudi mi in o tem smo se pogovarjali prvi dan.
Vera. Jezus sam pravi: »Pojdi, tvoja vera te je rešila.« Vera je tisto, kar nam bo nekoč vrata v nebeško kraljestvo. Ivana je imela vero. Zaupala je Bogu svoje življenje in se popolnoma prepustila Božji volji.
Ivana se je odločila slediti Božjemu klicu. Odločila se je tako živeti. Jezus pravi: »Jaz sem pot, resnica in življenje.« Naše odločitve v življenju so pomembne, najpomembnejša pa je ta Ivanina: odločila se je vsak dan znova darovati Bogu.
»Veselite se v upanju, potrpite v stiski, vztrajajte v molitvi.«. V življenju je izjemno pomembna vztrajnost. Ivana je ves čas vztrajala. Čeprav ji je bilo težko, je vztrajala v veri, molitvi in izpolnjevanju Božje volje.
Ivana je na svoji poti potrebovala še nekaj – pogum. Skozi vse preizkušnje se ji je uspelo prebiti s pogumom. »Skozi veliko stisk moramo iti, da pridemo v Božje kraljestvo.« Pogum pa je tudi del gesla letošnjih oratorijskih počitnic: Mi smo rojeni za pogum! Rojeni smo za oznanjanje Kristusa in na naši poti potrebujemo pogum. Naj bo ta pogum od Boga.
Na oratorijskih počitnicah smo veliko doživeli in ustvarili mnogo lepih spominov. Šli smo v Celje in na Rakovnik, na Kodeljevem pa veliko peli in se igrali in se nasploh fajn imeli.
Lara Rozman