Letos so organizatorji pri določanju oratorijske teme znova izbirali med nepregledno množico svetnikov. Niso se ozrli prav daleč v preteklost; pravzaprav so izbrali enega najbolj svežih od Cerkve potrjenih nebeščanov: to je (zaenkrat še) blaženi Carlo Acutis, ki večno slavo uživa od leta 2006. Tako pri aktualizaciji, približevanju teme današnjemu času nismo imeli običajnih težav. Posebej še zato, ker je bil Carlo med drugim tudi računalniški mojster in kot tak vsakodnevno zares izpostavljen podobnemu okolju kot mi in naši oratorijski otroci. Igral je saksofon, zanimal se je za kuhanje, videoigrice in detektivke. V šoli se je srečeval z vrstniškim nasiljem, na ulici z brezdomci, rad je skrbel za živali in okolje. Pomanjkanje eksotične motivike, ki oratorije običajno spremlja v obliki indijanskih običajev (Baraga), slovenske folklore (Klepec) ali česa podobnega, je tako tokrat nadomestila navidezna običajnost, ki pa za sabo skriva vsebinsko izjemno pomenljivo zgodbo. Carlo v življenju ni doživel nobenega za okolje veličastnega spreobrnjenja, je pa živel nadvse lepo katoliško življenje, ki je za nas pravi učbeniški primer – v njegovi zgodbi lahko najdemo vse elemente, ki so skupni praktično vsakemu svetniku: veliko pobožnost do evharistije, ljubezen in predanost Mariji, pogosto (tedensko) spoved, željo po svetosti … Vse to je izkazoval z dnevnim obiskovanjem svete maše, pogostim premišljevanjem pred tabernakljem, raziskovanjem evharističnih čudežev, molitvijo rožnega venca in še marsičem. Sadovi takšne pobožnosti so se izkazali v njegovi dobrosrčnosti: znan je bil kot vedno nasmejan, zabaven, darežljiv, vedno je pomagal sošolcem s težavami, prijateljeval pa je denimo tudi s preprostimi hišniki in brezdomci.
Vse našteto smo otrokom skušali prikazati kot možno, izvedljivo in aktualno za in v njihovih osebnih življenjih. Hkrati pa smo jih spodbujali, da, kot pravi eden najbolj slavnih Carlovih stavkov, ne umremo kot fotokopije, ampak ostanemo originali.
Verjetno najbolj znana misel blaženega Carla Acutisa, ki je v skrajšani obliki tudi geslo letošnjega oratorija, se glasi: »Vsi se rodimo kot izvirniki, a mnogi umrejo kot fotokopije.« A kaj s tem pravzaprav mislimo? Beseda vir etimološko pomeni »mesto, kjer je voda nemirna in se obrača«. »Izvirnik« torej označuje človeka, v katerem buči od vretja, rojevanja idej, človeka dejavne, radožive svobode, ki se šibi pod težo množine življenja, brsteče mu v duši. In umreti kot fotokopija? Umreti kakor suženj, podleči silam večine, ki neprestano vlečejo v svojo smer – pomeni opustiti dar svobode, edinstvenosti, ki nam je podarjena od samega začetka. Pomeni oglušeti za glas Tistega, ki ima načrt, edini načrt, po katerem moremo svojo izvirnost izživeti do konca.
Z vsakim korakom, ki ga napravimo proč od posvečujoče Božje milosti, izgubimo del te originalnosti, ki si je nismo in si je ne moremo izmisliti sami, ampak nam je dana od zgoraj in je zato popolna ravno za nas. Carlo Acutis je, tako kot mnogi svetniki pred njim, našel način, kako svojo izvirnost ohranjati in jo oživljati vedno znova, in našel ga je ravno v tem, kar je vedno priporočala sveta Cerkev: v moči evharistije in redni spovedi, pa ljubezni do matere Marije in sv. maši.
Rodovitnost takšnega načina življenja se kaže prav v tej originalnosti, tem neusahljivem viru idej in dejanj; najprej v odprtosti oči, ki vidijo priložnosti, nato v njihovem uresničenju. Svojo največjo dovršitev pa doseže v trpljenju, ki se daruje za rešitev duš vse do konca zemeljskega življenja. Takšno tiho, potrpežljivo, a znotraj veličastno moč je Carlo Acutis izkazal, ko ga je doletela zadnja preizkušnja – smrtna bolezen. Niti tedaj se ni predal malodušju ali nečimrnim užitkom, ampak je do zadnjega ostal zvesto privezan na Gospoda, ki je sam izvir žive vode, Boga, ki je začetek in konec. Imejmo mladega svetnika za zgled in naj nam bo velik priprošnjik na naših poteh.