Razmišljanje ob 1. adventni nedelji sem končal s prošnjo, da bi v tem adventnem času Jezusa sprejeli kot svojega nevsiljivega sopotnika. Čeprav se včasih zdi kot da je odsoten, kot da je skril svoj obraz pred nami, je vendar stalno navzoč. Ne spusti nas s svojega pogleda. Je pa res, da računa na naše sodelovanje in želi, da smo njegovi sodelavci. Ob tem se lahko vprašamo, no jaz osebno se veliko krat, kako doseči, da bi nam bil Gospod blizu, da bi resnično lahko z njim sodelovali. Del odgovora se skriva v današnji Božji besedi. Prerok Izaija pravi :»V puščavi pripravite pot Gospodu, zravnajte v pustinji cesto našemu Bogu! Vsaka dolina naj se vzdigne in vsak hrib in grič naj se poniža, kar je vijugasto, naj bo ravno, in grebeni naj bodo ravnina« (Iz 40,3–4). Kaj to pomeni za moje življenje? Kaj so hribi in griči v mojih odnosih do bližnjega in do Boga? Kaj so vijuge in grbine na moji osebni poti? So to zamere, jeza, osornost, nezvestoba v malem … Prav gotovo si s tem postavljam nemalo ovir, ki mi preprečujejo pristen odnos z ljudmi okoli mene. Kaj lahko naredim? Lahko se kot Janez Krstnik postavim v puščavo in se učim ponižnosti, obvladovanja, odpovedi … Učim se lahko biti njegov glasnik in delati konkretne korake k notranji svobodi. S tem bo zagotovo padel kakšen grič, morda tudi hrib, da bi pa gora, bo treba še veliko delati.
Naj bo današnja nedelja priložnost, da vsaj malo zravnamo pot, kjer so grbine in vijuge ter tako omogočimo Gospodu lažjo pot do nas, do našega srca.
Miha Kosi