»Pod pohorskim Velikim vrhom je v bregu ležala lepa planinska kmetija Juhartovo in na njej je v onih časih živel kmet Juhart. Tiste dni je bila tako huda zima, da je prešel mraz tudi v kleti, kjer je v sodčkih zmrznilo gorsko vino in se je celo kis pokvaril ter potegnil v gosto tekočino. Krompir in repo so k sreči pokrili s slamo. Do kadnega zelja pa tedaj zaradi ledu, ki se je naredil na njem, kmetice sploh niso mogle.
Nebo je tiste dni vrglo toliko snega, da ni mogel nikamor niti človek niti živina. Toliko ga je bilo zapadlo, da Planinčani niso mogli do žag in mlinov in tudi drvarji ne s svojimi velikimi sanmi v planino, da bi sankali k potoku bukova drva. Vse je ostalo lepo doma in se grelo na topli peči. Kmet Juhart je v hišo prinesel s skednja suhe snope stročnatega boba, Juhartinja pa jih je razdelila med deklo, hlapčke in pastirja...«
(Pohorske pravljice: Planinske vile prosijo)
Dominikov dom na Mariborskem Pohorju je tudi letos nudil zasneženo streho nad glavo približno 50-tim župljanom in bivšim župljanom ter gostom iz Gradeža, ki smo se odločili za zimovanje v času šolskih počitnic.
Ker se med sabo večinoma že dolgo poznamo, ponavadi že prvi večer sproščeno nadaljujemo pogovore prejšnjega leta, si povemo novosti, določimo kuharske tandeme za kočerje in določimo družine, ki pripravijo jutranjo molitev. Letos je bil prvič z nami tudi novi župnik Grega, ki je rade volje nadaljeval vpeljano tradicijo duhovne podpore in druženja, ki ju je utrdil predhodni župnik Franc. Skoraj 5 dnevno druženje je tako minilo v znamenju pogovorov, druženja, odmetavanja snega, prepevanja, pripravljanja zajtrkov in sendvičev za na smučišče, srečevanja na belih poljanah in sedežnicah, sprehodov med snežinkami, vsakodnevne svete maše, dobrih kosil, večernega učenja, tarokiranja, igranja malega nogometa in ping-ponga itd.
Uspeli smo se izogniti poškodbam in virusom ter se srečno vrnili v dolino in na domove. Za nami je tako še ena prijetna izkušnja medgeneracijskega in župnijskega sobivanja.
Katarina Žohar
V snežni idili na Pohorju, ki nas je pričakala, je vsak od nas našel kotiček, ki ga je najbolj osvobodil udomačene naglice. Od igre pordela otroška lica, kramljanje na nočnih sprehodih, razbolele mišice od celodnevne smuke, glasen smeh župnika, zaspani jutranji bansi, ubran zvok strun na kitarah, v ustih sladki okus jajčnega likerja, smrčanje iz sosednje sobe, narejen pagat ultimo, kratek Markov evangelij, neutrudno kidanje parkirišča, bitke s pouštri, budnica Izaka s harmoniko, vonj po kavi, in za piko na i še trojanski krofi ... to so vse prizori, ki bodo še nekaj dni napolnjevali mene. Nahranjena z vso prejeto hrano se lažje vračam nazaj v vsakdanjo rutino. Vse do prihodnjič.
Jerneja Rojko