Evropsko srečanje mladih je srečanje, ki se za čas vsakega novega leta odvija v enem izmed evropskih mest in poteka pod okriljem taizejskih bratov, ekumenske redovniške skupnosti iz vasice Taize v Franciji. Kdor je že kdaj obiskal ta kraj, lahko pove, da tam začutiš poseben utrip, ki te ne pusti ravnodušnega. Čeprav sem bila stara enajst let, ko smo z družino potovali po Franciji in se za en dan ustavili tudi v tej vasici, je molitev v kapeli z brati in mladimi iz najrazličnejših držav, prav tako različnih veroizpovedi, v meni pustila vtis spokojnosti, miru in povezanosti – čeprav sem bila kot otrok bolj nezaupljiva do tujcev. Mladi (tudi iz naše župnije), ki so tam preživeli kakšen daljši košček poletja, pa lahko povedo svojo izkušnjo, ki je gotovo še veliko bogatejša.
Taizejski bratje so pred več kot šestdesetimi leti začeli organizirati Evropska srečanja, da bi utrip Taizeja ponesli v domove ljudi. Želeli so, da bi bilo to vsakoletno »romanje zaupanja« za mlade, kot se ta srečanja imenujejo še danes. Sama sem se kot srednješolka prvič udeležila tega srečanja v švicarskem Baslu in zame ta izkušnja ostaja v zelo lepem spominu. Najbolj zaradi prijetnega starejšega para, ki nas je gostil, in večernih molitev v areni z več tisoč glavo množico mladih. In ne bom tajila, tudi spoznavanje Basla je bilo vredno doživetje.
Gotovo sta ti dve izkušnji v meni okrepili željo, da bi bila letos ponovno del taizejskega srečanja, ki se je odvijalo prav v Ljubljani! Z Juretom sva bila hitro enotna, da bi rada pomagala pri organizaciji v župniji, zato sva postala del t. i. »pripravljalne ekipe«, ki smo jo sestavljali Lara, Iva, Neža, Špela, Matej P., midva, župnik Grega in prostovoljka Marjorie iz Brazilije. S pripravami smo začeli približno dva meseca pred samim srečanjem. Najbolj obsežen del teh priprav je bilo gotovo iskanje zadostnega števila župljanov, ki bi bili pripravljeni sprejeti romarje. S skupnimi močmi nam je to zelo dobro uspelo, saj smo do srečanja poiskali domove za približno devetdeset romarjev. Hvala vsem našim gostiteljem za odprtost in gostoljubje!
Za tem so sledile še priprave programa v župniji; organizacija jutranjih molitev, dopoldanskega programa, dveh svetih maš v jezikih naših romarjev, festivala narodov (praznovanje novega leta) in vsega ostalega, kar je bilo še potrebno postoriti, da se tak dogodek, kolikor se le da, gladko odvija.
Prvi romarji-prostovoljci so nas obiskali že 26. decembra, ostali mladi pa so prišli k nam 28. decembra in ostali vse do 1. januarja. V tem času sobivanja, ki je bil poln različnih interakcij, občutij, za nas organizatorje tudi dela, smo doživeli veliko lepih trenutkov. Zame je bil že sprejem mladih v župnišču enkraten čas, ko si lahko poklepetal s »tujci« in je veliko od njih vračalo toliko energije in dobre volje, da je bilo, kot bi se pogovarjal z dobrimi prijatelji. V spominu mi bo ostalo tudi igranje pri naših jutranjih molitvah, kjer smo sestavili pravi taizejski orkester, pa velika igra, ki smo jo pripravili tokrat ne za naše oratorijance, ampak za nekoliko starejše, ki so bili prav tako razigrani in razvneti za različne aktivnosti, povezane s Slovenijo (Hvala tudi vsem soanimatorjem, kjerkoli ste v teh dneh pomagali!). Imeli smo še predavanje Inštituta Integrum o krščanskem pogledu na spolnost, ki se je zelo dotaknilo nekaterih mladih, ki so na koncu izrazili hvaležnost, da smo organizirali takšno predavanje. Pa festival narodov, ki se mi zdi, da mu v Ljubljani ni bilo enakega, kjer bi se ljudje imeli bolje, kot smo se imeli mi! Kdor je imel kaj časa, je obiskal tudi kakšno delavnico v mestu in se pridružil zvečer v Stožicah, kjer je odmevala taizejska molitev …
Polno čudovitih vtisov, ki upam, da bodo še dolgo odzvanjali v meni. Hvala vsem, s katerimi sem lahko delila to izkušnjo »romanja zaupanja«.
Maja Marinko
