Cerkveno zvonjenje

Kodeljevo
04.01.2018

Zgodovina in tradicija zvonjenja

Zvonove so uporabljala že starodavna plemena, pa tudi visoke civilizacije po vsem svetu, saj so zvonovi služili več namenom, tako magičnim, kulturnim kot signalnim. V krščanstvu so začeli zvon uporabljati v 7. stoletju od časa papeža Sabinijana. Menihi so sprva uporabljali manjše zvonove, ki so naznanjali čas molitve in bogoslužja.

Skozi zgodovino so zvonjenje pogosto nadzorovale posvetne oblasti. Tako je bilo na primer v času francoske revolucije, ko je bilo zvonjenje povsem prepovedano. Zvonove so v vojne namene večkrat prelivali v topove. Pri nas je bilo tako predvsem v času 1. svetovne vojne, ko so bili v topove pretopljeni skorajda vsi zvonovi na Slovenskem.

Del slovenske identitete so tudi cerkve, ki so posejane širom naše domovine. Navadno se v vsaki od teh cerkva nahaja vsaj en zvon, običajno pa tudi več. Vemo, da so cerkve in zvonovi za naše prednike pomenili enega od temeljev ohranjanja narodne zavesti in identificiranja z njo. Slovenska kulturna dediščina od glasbe, likovne umetnosti, literature do arhitekture nam to lepo ponazarja. Dovolj pa je že tudi en sam pogled na slovensko pokrajino, ki bi brez številnih cerkva in kapelic, razsejanih po vrhovih gora in po dolinah, izgubila svojo kulturno samobitnost, ki jo tako zelo občudujejo domači in tuji popotniki, ko obiščejo naše vasi, mesta in hribe. Cerkveno zvonjenje je nujno organsko povezano s to podobo slovenske krajine. Zvonovi so slovenskega človeka že od nekdaj spremljali od zibelke do groba. Nekoč so naši predniki ob zvonjenju vdano prekinili vsako delo, snemali klobuke, se pokrižali in molili. Čeprav tega danes skorajda ni več, je prav, da preteklost, iz katere izhajamo, poznamo in delo naših prednikov spoštujemo, tudi na način, da ohranjamo tisto, kar je v realnosti današnjega časa možno ohranjati.

 

Redno dnevno in tedensko zvonjenje

Bitje ure: v zvoniku od bitje zvonov naznanja čas vsakih 15 minut, vsako polno uro pa bitje naznani točen čas. Ponoči ura ne bije.

Zvonjenje zjutraj ob 7. uri: Ljubljanska škofija ga je uvedla leta 1713 zaradi kuge, ki je razsajala v naših krajih in turške nevarnosti. V zavesti naših ljudi pa se je skozi čas oblikovala ideja o jutranjici. Jutranje zvonjenje traja dve minuti.

Opoldansko zvonjenje: imenovano je tudi »poldan« in se zvoni enako kot jutranje zvonjenje »sedem«. Ko je v preteklosti zazvonilo »poldan« so verniki v času turških vpadov bili povabljeni k molitvi, da jih Bog obvaruje pred nevarnostmi, ki so grozile, zato se opoldansko zvonjenje še danes imenuje turški zvon. Danes vabi kristjane, da se sredi dneva za trenutek ustavimo in v kratki molitvi damo slavo Gospodu. Zvoni dve minuti.

Večerno zvonjenje: temu zvonjenju v ljudskem izročilu pravimo tudi »avemarija«. Zvonimo v mraku s tremi zvonovi posamič. To je običajno zadnje zvonjenje dneva.  Kristjani smo se nanj zelo navezali, v zgodovinskih virih, literaturi in ljudskih pesmih je namreč izpričano, da je to zvonjenje imelo veliko moč, v simboličnem smislu pa ponazarja dom, rojstni kraj, umiranje dneva, minljivost in domotožje. Zvoni tako, da se najprej oglasi drugi zvon, za njim najmanjši zvon in nazadnje še tretji zvon. Vsak izmed njih zvoni po eno minuto. Ob jutranjem, opoldanskem in večernem zvonjenju kristjani molimo molitev Angel Gospodov.

Delopust: naši predniki so skovali zanimivo besedo, ki pomeni »pusti delo«. V ta namen se zvonovi oglasijo ob sobotah in dan pred zapovedanimi prazniki, in sicer poleti ob 16., pozimi pa ob 15. uri. Zvoni v slovesni melodiji, zato začne zvoniti mali zvon, ki se mu kmalu pridružijo še vsi ostali. Takrat naj bi kristjani zaključili delo tega tedna in se pripravili na nedeljo, ki je Gospodov dan ali na praznik, ki prihaja. Vsi zvonovi zvonijo nekaj več kot dve minuti.

Zvonjenje ob petkih: zvoni se ob 15. uri z velikim zvonom v spomin Gospodovega trpljenja in smrti na križu. Zvonjenje traja dve minuti.

Urni zvon pred mašnim bogoslužjem: že samo ime pove, da je to zvonjenje, ki naznanja bogoslužje v cerkvi. Prvič k bogoslužju vabijo zvonovi že eno uro pred mašo.

Mašno zvonjenje: že samo ime pove, da je to zvonjenje, ki naznanja bogoslužje v cerkvi. Za tovrstno zvonjenje se je uveljavil izraz »firkelc«. Gre za zvonjenje, ki vabi k sveti maši 15 minut pred začetkom.

Kratko zvonjenje med sveto Evharistijo: ko se med sveto Evharistijo povzdigujeta sveto Rešnje Telo in sveta Rešnja kri se za trenutek v zvoniku oglasi in s tem naznani okolici najsvetejši trenutek svete Evharistije, ko se vino in kruh spremenita v Jezusovo telo in kri.

 

Izredno zvonjenje

»Huda ura«: ko se bliža nevihta,  se lahko zvoni t. i. »hudo uro«. Takšno zvonjenje kristjane spodbuja k molitvi za odvrnitev preteče nevarnosti. Naši predniki so verjeli, da glasovi zvonov odganjajo nevihtne oblake in lomijo strele. Pri tovrstnem zvonjenju se oglasi najprej veliki zvon, nato se mu pridružijo ostali. Zvonilo naj bi se tako dolg, dokler se nevarnost ne odvrne.

»Požar«: v preteklosti, ko ni bilo sedaj znanih načinov opozarjanja na nevarnosti požara in drugih nesreč, so zvonovi opravljali svojo nalogo tudi na civilnem področju. Tako se je v primeru požara klicalo na pomoč z bitjem v načinu, ki ga imenujemo »platzvona«. To je izgledalo tako, da je kembelj udarjal močneje samo na eno stran zvona. Kadar zvoni ob neobičajni uri, pomeni, da se je zgodili nekaj izrednega, običajno neprijetnega.

»Pritrkavanje«: Ob praznikih se pred bogoslužjem in po njem ter ob prihodu škofa ordinarija v župnijo oglasi slovesno pritrkavanje. Gre za ritmično muziciranje na zvonove, ki ga pritrkovalci izvajajo neposredno v zvoniku.